23. teden

Ponedeljek. Trideseti maj.
Malo sem se vštela pri času. Na hitro smo morala en krog, ker sva šla potem v kino, ampak kaj hudiča, ko so bili vsi zunaj.

Očitno sem največji geek, ker sem se strinjala, da grem s fanti gledat Wow. World of Warcraft. Sicer tega sveta ne poznam najbolje, ampak se mi mogoče nekaj svita, ker sem nekaj časa igrala Hearthstone oziroma ga moj še vedno igra. Čeprav sem potem cel film ugotvaljala kdo je kdo in če kdo kam spada. Sva imela svoj moment in sva se prav na glas nasmejala, ko se je slišal zvok od murloca. Interne fore. Drugače pa je meni kot “noob-u” je bil film precej manj zanimiv, ker so ga gradili bolj na vizualnih efektih kot na sami zgodbi. Dobiš občutek, da te vržejo v vodo in se znajdi. Polno zapletnenih imen, ki si jih ne zapomniš. Polno nekih bitk, ki so malenkost razvlečene in komaj kaj zgodbe. Všeč mi je začetek, ko nekaj še pripoveduje, ampak potem se pa izgubiš. Predvsem, ko začnejo prizori preskakovati in kaže različne zgodbe.

14. teden

Ponedeljek. Osemindvajseti marec.
Pogledala sem še preostala dva dela Chelsea Does. Všeč mi je koncept oddaje. Čeprav do Chelsea imaš tak malo hate/love odnos, ko ti gre grozno na živce, ampak je obenem zanimiva in ima dobre poante. Tokratni oddaji sta bili o tehnilogiji in rasizmu.

View this post on Instagram

Zastonjček! Ozadje za svojo napravo najdeš na blogu! bit.ly/mar-free #konoczaspi #freebie #zastonjcek #wallpaper #freewallpaper

A post shared by Kaja Zalokar (@konoczaspi) on Mar 28, 2016 at 1:09pm PDT

13. teden

Ponedeljek. Enaindvajseti marec.
Klicala sem ga, če bo kaj skuhal na kosilo in je ponavadi njegov odgovor, da lahko kaj naročiva. Pa sva nekako prišla na idejo da zopet pripeljeva kitajsko domov. Toliko let sem se upirala, da imam zadnje leto na vsake toliko malo lušte po hrustljavem piščancu. Nekako problem nastane, ko želiš dostavo na Lavrico, ki je že izven območja Ljubljane, vsaj pri večini ponudnikov. Nekako ti uspe prepričati ne-vem-katero-kitajsko-že, da se vseeno primaje do tebe. In sem bila doma malo pred hrano. No, potem se je izkazalo, da ta malo niti ni tako hitro stekel mimo. Lačna in v pričakovanju zadnjega dela How to Get Away with Murder. Mogoče zadnje čase ena izmed serij, pri kateri res notri padeš in celo epizodo konstruktivno komentiraš in razglabljaš o vseh mogočih scenarijih, pa te še vedno presnetijo. Hudiča, ko bo treba verjetno do septembra čakati na novo sezono.

12. teden

Ponedeljek. Štirinajsti marec.
Tako živčna sem bila celo dopoldne, da sem se kar malo tresla. Še dvakrat sem na glas ponovila, dvakrat prebrala, ampak me nič ni moglo pomiriti. Preverjala sem, če je vse na ključku, da imam še kopijo v Dropboxu. Skratka želela sem si, da bi bilo že mimo. Malo me je bilo strah. Imela sem grozno tremo. Obenem pa se s tem ves postopek konča in si bom končno lahko oddahnila.
Oblekla sem se in živčno čakala, da je bila ura toliko, da sva se odpravila proti faksu. Seveda ni bilo nikjer nobenega pakririšča pa sem avto pustila na pol na pločniku, kjer je bilo še nekaj avtomobilov. Saj bo vredu?

9. teden

Ponedeljek. Dvaindvajseti februar.
Ven je prišel datum za spomladanski Teden restavracij in s tem tudi meniji. Nekaj sem že brskala, nekaj sem že sestavljala svoje spiske. In že sosede nagovarjam kam bomo šli. Seveda mi je Cubo takoj padel v oči. Za vse ostalo bomo pa še videli. Mogoče še kaj, da ne pretiravam. Čeprav bi bila vsak dan nekje, če bi se dalo.

7. teden

Ponedeljek. Osmi februar.
Kulturni praznik. Prešernov dan. Čeprav ga letos nisem preživela v Kranju, sem ga pa vseeno preživela kulturno. Za spremembo v dvoje. Nekako se je strinjal, da gre z menoj v Narodno galerijo. Ker je za izkoristit, ker je zastonj in ravno prenovljena. Seveda smo že kar nekaj dni preživeli v njej tako, da me je takoj odvleklo v tisti del, kjer je bila Kobilica. Poudarjam bila, ker dejansko je tam sedaj nekaj čisto drugega. Meni je ta del seveda najljubši. Kobilica in Ažbe. Potem pa še impresionisti, nekaj Jakca in malo Groharja. In gledaš poteze s katerimi so slike narejene. Gledaš kako te vse Kobilčine slike gledajo nazaj, saj so oči njenih portretirancev tako živi. Malo balzama za dušo.

5. teden

Ponedeljek. Petindvajseti januar.
Iiii v Valencii smo. Včeraj smo prispeli v nočnih urah, dejansko bolj kot ne kar utrujeni od poti in od dneva. Let sem preživela brez težav, vse je šlo gladko in dejansko so tukaj normalne temperature. Za jakno.

Šibamo. #trieste #airport #traveling

A photo posted by Kaja Zalokar (@konoczaspi) on Jan 24, 2016 at 11:05am PST

Do petega nadstropja s kovčkom po stopnicah je kar lepa večerna telovadba, ampak se popravi z dvema pivoma. Nisem ravno fen, ampak Turia je dobra, ampak La socarradra z rožmarinom je pa super. Malo drugače, dobro drugače. Iz lokalnih pivovarnic.

RECEPTI: januar (pa še malo decembra)

Odločila sva se, da vsak teden preizkusiva nekaj novega. Tako, da je na seznam že prišlo nekaj stvari. Zanimivo, vse se je izkazalo za dobro in za ponovit. Dejansko sva že večino receptov, naredila vsaj dvakrat. Malo po Jamie Oliverju, malo po Novakovih in nekaj s spleta.

3. teden

Ponedeljek. Enajsti januar.
Jutranja mavrica na nebu. Ko začneš zlagati račune in dokumente po mesecih, se kar naenkrat naberejo ure, ki zbežijo mimo. Ampak mi je uspelo. Sedaj ni več vseh papirjev povsod, vse je v mapi.

Smučarski skoki in novoletna turneja

Spomnim se kako smo včasih, ko sem bila še manjša, na prvega januarja končali pri mami in atu na kosilu in gledali smučarske skoke. Pravzaprav, novoletno turnejo. Spomnim se tudi, da me je takrat najbolj fasciniral Finec Ahonen. To pa samo zato, ker so ga mediji klicali ledena kraljica, ampak enkrat smo pa le videli njegov nasmešek.