Ponedeljek. Trinajsti junij.
Najbolj prikupen prizor, ko tvoj kuža in tvoj fant zaspita na kavču in sta naravnost prikupna. Se kar malo stopim ob takšnem prizoru. Zunaj pa klasika. Vedno srečava kakšnega kužka, ki je pripravljen za igro. Tokrat je bila spuščena Bela, pa še najmlajši bostonček se je pridružil igri.
Ponedeljek. Triindvajseti maj.
Nisem najbolje štartala tega tedna. Zamujala sem. Gneča je bila. Pa še v lekarno sem morala. Včeraj sem cel dan kihala kot nora, ampak sem ugotovila, da v bližini ni nobene odprte lekarne, da bi si vzela Claretine S ali kaj so že, da vsaj malo oblažim tole alergijo, ki se je pojavila v zadnjih dneh. Vedno mislim, da je na začetku maja in potem se že veselim, da je to leto bolj švoh in da sem očitno že dala skozi, ampak ne. Potem pride en teden pred rojstnim dnem in začnem kihati kot budala. Ni ravno prijetno. Ampak preživiš.
Ponedeljek. Šestnajsti maj.
Od osmih do štirih sem pridna. Tako to je sedaj. Dela je en kup in lahko samo trkamo na les, da se nas drži še dolgo. Sosedovega malčka sem videla. O kakšen cortek je. Sva ga šla z mojim pogledat, ker je ravno vozičkala zunaj in je bilo treba izkoristit priložnost. Že tako sem se veselila, da ga spoznam.
Pasjo šolo sva uspešno zaključila. Sedaj je Pasji meščan I., po novem. Diplomiranček. Meni je bilo prav fino, tako da se mi zdi, da bom kar pogrešala te ponedeljke in srede v popoldanskem času. Tako, da mogoče bo še magister postal in bo šel na Pasji meščan II., vendar vse ob svojem času.Read More »
Ponedeljek. Drugi maj.
Nič kaj praznično nisem bila razpoložena, ampak bolj pridna. Delavna. No, nekaj na pol. Ali pa vsaj tri četrt. Ampak zjutraj so prav pasale tiste prazne ceste, ko ni jutranje konice, ampak se skoraj sam voziš naokoli in se na vse grlo dereš, pardon, prepevaš v avtu. In te noben ne obsoja. Še Olija nisem imela, da bi me postrani gledal.Read More »
Ponedeljek. Petindvajseti april.
Mislim, da smo se zmenili, da se dobimo v tistem parki pri Žalah. Pa sem šla pogledat in je bilo vse prazno. Pa potem dobiš občutek, da če ni bilo kakšnega potrditvenega sms-a, da imamo na poligonu. Pa pridem minuto čez pol na poligon pa vidim, da so vsi tam zbrani in da naša pasja tovaršica pravi, da so trije pri Žalah in, da je bil res očitno šum v komunikaciji, tako da smo se dejansko spravili tja. Sem se malo navozila. Ampak dobro. Smo imeli simpatičen sprehod. Nisem edino pričakovala, da bo takšen mraz, ker se je mali malo tresel. Ampak je moral cel čas delati vaje, da sem ga malo zamotila. Pet kilogramčkov in pol smo težki. Sedaj končno vem. Ker vem, da bi moral biti že na pol, če ne bližje šestim. Nazaj grede je bil oblak v obliki, ki je spominjala tornado, na tistega, ki ga vidiš po televiziji. V realnosti ga rajši ne srečaš.
Ponedeljek. Osemindvajseti marec.
Pogledala sem še preostala dva dela Chelsea Does. Všeč mi je koncept oddaje. Čeprav do Chelsea imaš tak malo hate/love odnos, ko ti gre grozno na živce, ampak je obenem zanimiva in ima dobre poante. Tokratni oddaji sta bili o tehnilogiji in rasizmu.
Ponedeljek. Enaindvajseti marec.
Klicala sem ga, če bo kaj skuhal na kosilo in je ponavadi njegov odgovor, da lahko kaj naročiva. Pa sva nekako prišla na idejo da zopet pripeljeva kitajsko domov. Toliko let sem se upirala, da imam zadnje leto na vsake toliko malo lušte po hrustljavem piščancu. Nekako problem nastane, ko želiš dostavo na Lavrico, ki je že izven območja Ljubljane, vsaj pri večini ponudnikov. Nekako ti uspe prepričati ne-vem-katero-kitajsko-že, da se vseeno primaje do tebe. In sem bila doma malo pred hrano. No, potem se je izkazalo, da ta malo niti ni tako hitro stekel mimo. Lačna in v pričakovanju zadnjega dela How to Get Away with Murder. Mogoče zadnje čase ena izmed serij, pri kateri res notri padeš in celo epizodo konstruktivno komentiraš in razglabljaš o vseh mogočih scenarijih, pa te še vedno presnetijo. Hudiča, ko bo treba verjetno do septembra čakati na novo sezono.Read More »
Ponedeljek. Štirinajsti marec.
Tako živčna sem bila celo dopoldne, da sem se kar malo tresla. Še dvakrat sem na glas ponovila, dvakrat prebrala, ampak me nič ni moglo pomiriti. Preverjala sem, če je vse na ključku, da imam še kopijo v Dropboxu. Skratka želela sem si, da bi bilo že mimo. Malo me je bilo strah. Imela sem grozno tremo. Obenem pa se s tem ves postopek konča in si bom končno lahko oddahnila.
Oblekla sem se in živčno čakala, da je bila ura toliko, da sva se odpravila proti faksu. Seveda ni bilo nikjer nobenega pakririšča pa sem avto pustila na pol na pločniku, kjer je bilo še nekaj avtomobilov. Saj bo vredu?Read More »
Ponedeljek. Sedmi marec.
Včerajšnji bolniški dan se je malo zavlekel. Nisem še čisto k sebi prišla. Malo slabosti. Zastiranje. Ni bil še moj dan.
Veliko dogajanja za prihodnji teden. Okviren datum sem dobila, samo še vsi rabijo potrditi. Šment.
Sven in Lars burger. Všeč mi je ta njihov burger. Pa še z mojim sem šla da bova zrihtala shrambo. En hiter obisk pri njegovih, tako da sva z njegovo babi malp debatirali.Read More »
Ponedeljek. Devetindvajseti februar.
Dobro in slabo, da smo imeli še en dodaten dan. Tudi ta ni bil kaj prida, kar se vremena tiče pa še boljše bi bil, če bi vikend podaljšal, ne meseca. Pa dobro. Saj je zanimivo imeti dan, ki se pojavi samo na vsake štiri leta. A ni tako?
Če bi imela na takšen dan rojstni dan, bi vedno na osemindvajsetega ob 23.59 zamižala, si voščila vse najboljše in pogledala na prvega marca ob 00.00, ker morda se tukaj skrije tisti čaroben trenutek, ko se čas ustavi in je ta trenutek samo tvoj, in potem zopet izgine.Read More »
konoczaspi 