Ponedeljek. Trinajsti junij.
Najbolj prikupen prizor, ko tvoj kuža in tvoj fant zaspita na kavču in sta naravnost prikupna. Se kar malo stopim ob takšnem prizoru. Zunaj pa klasika. Vedno srečava kakšnega kužka, ki je pripravljen za igro. Tokrat je bila spuščena Bela, pa še najmlajši bostonček se je pridružil igri.
Ponedeljek. Šesti junij.
Te poletne nevihte mi niso najbolj po godu. Pri nas je se odtrgal oblak in poleg je še ene dvakrat oziroma trikrat tako počilo, da sem se kar skrila. No, v kuhinji sem skupaj z Ronom sedela na tleh in upala, da strela ne zadane naše hiše. Kar sicer niti ne bi bilo prvič. Ali drugič. Ali kakorkoli. Ne vem na kakšnem območju smo, ampak strele imajo to področje precej rade. In ne glede na vse ukrepe, ki jih uvedeš. Po nevihti še vedno kje kaj crkne.Read More »
Ponedeljek. Trideseti maj.
Malo sem se vštela pri času. Na hitro smo morala en krog, ker sva šla potem v kino, ampak kaj hudiča, ko so bili vsi zunaj.
Očitno sem največji geek, ker sem se strinjala, da grem s fanti gledat Wow. World of Warcraft. Sicer tega sveta ne poznam najbolje, ampak se mi mogoče nekaj svita, ker sem nekaj časa igrala Hearthstone oziroma ga moj še vedno igra. Čeprav sem potem cel film ugotvaljala kdo je kdo in če kdo kam spada. Sva imela svoj moment in sva se prav na glas nasmejala, ko se je slišal zvok od murloca. Interne fore. Drugače pa je meni kot “noob-u” je bil film precej manj zanimiv, ker so ga gradili bolj na vizualnih efektih kot na sami zgodbi. Dobiš občutek, da te vržejo v vodo in se znajdi. Polno zapletnenih imen, ki si jih ne zapomniš. Polno nekih bitk, ki so malenkost razvlečene in komaj kaj zgodbe. Všeč mi je začetek, ko nekaj še pripoveduje, ampak potem se pa izgubiš. Predvsem, ko začnejo prizori preskakovati in kaže različne zgodbe.Read More »
Ponedeljek. Drugi maj.
Nič kaj praznično nisem bila razpoložena, ampak bolj pridna. Delavna. No, nekaj na pol. Ali pa vsaj tri četrt. Ampak zjutraj so prav pasale tiste prazne ceste, ko ni jutranje konice, ampak se skoraj sam voziš naokoli in se na vse grlo dereš, pardon, prepevaš v avtu. In te noben ne obsoja. Še Olija nisem imela, da bi me postrani gledal.Read More »
Ponedeljek. Petindvajseti april.
Mislim, da smo se zmenili, da se dobimo v tistem parki pri Žalah. Pa sem šla pogledat in je bilo vse prazno. Pa potem dobiš občutek, da če ni bilo kakšnega potrditvenega sms-a, da imamo na poligonu. Pa pridem minuto čez pol na poligon pa vidim, da so vsi tam zbrani in da naša pasja tovaršica pravi, da so trije pri Žalah in, da je bil res očitno šum v komunikaciji, tako da smo se dejansko spravili tja. Sem se malo navozila. Ampak dobro. Smo imeli simpatičen sprehod. Nisem edino pričakovala, da bo takšen mraz, ker se je mali malo tresel. Ampak je moral cel čas delati vaje, da sem ga malo zamotila. Pet kilogramčkov in pol smo težki. Sedaj končno vem. Ker vem, da bi moral biti že na pol, če ne bližje šestim. Nazaj grede je bil oblak v obliki, ki je spominjala tornado, na tistega, ki ga vidiš po televiziji. V realnosti ga rajši ne srečaš.
Ponedeljek. Osemnajsti april.
Kot, da ni že dovolj vseh stvari v zadnjem tednu, imamo sedaj še popraskan avto. Ni fino, če se otroke prepusti same sebi.
Ponedeljek. Enajsti april.
Končno sem prišla do avtomobila. Sicer sem imela še celo dopoldne, no do začetka popoldneva na voljo doma in za fanta, potem pa sva šla na Gorenjsko. Avto je bil pripravljen, je čakal. Umit, posesan, očiščen. Je “smrdel” po novem. Sem ga komaj speljala iz parkirišča, ker je bilo že tako dolgo in sem vmes vozila Ibizo od mojega.
Ponedeljek. Četrti april.
Moj Ron danes praznuje že sedem let. Kar ne morem dojeti, da je že toliko let minilo. Zdi se kot včeraj, ko smo ga v modri gajbici pripeljali domov in je ponosno zakorakal po vrtu. Kako smo ga še nosili sem ter tja in se je zleknil sredi sprehoda, da ne gre nikamor. Sedaj pa je sedemletnik s sivo brado. Lepotec, da mu ni para. Ko gledam slike za nazaj, je prav smešno izgledal, ko je bil mali. Sedaj pa je prav lep. Oh, moj Ron.Read More »
Ponedeljek. Štirinajsti marec.
Tako živčna sem bila celo dopoldne, da sem se kar malo tresla. Še dvakrat sem na glas ponovila, dvakrat prebrala, ampak me nič ni moglo pomiriti. Preverjala sem, če je vse na ključku, da imam še kopijo v Dropboxu. Skratka želela sem si, da bi bilo že mimo. Malo me je bilo strah. Imela sem grozno tremo. Obenem pa se s tem ves postopek konča in si bom končno lahko oddahnila.
Oblekla sem se in živčno čakala, da je bila ura toliko, da sva se odpravila proti faksu. Seveda ni bilo nikjer nobenega pakririšča pa sem avto pustila na pol na pločniku, kjer je bilo še nekaj avtomobilov. Saj bo vredu?Read More »
Ponedeljek. Devetindvajseti februar.
Dobro in slabo, da smo imeli še en dodaten dan. Tudi ta ni bil kaj prida, kar se vremena tiče pa še boljše bi bil, če bi vikend podaljšal, ne meseca. Pa dobro. Saj je zanimivo imeti dan, ki se pojavi samo na vsake štiri leta. A ni tako?
Če bi imela na takšen dan rojstni dan, bi vedno na osemindvajsetega ob 23.59 zamižala, si voščila vse najboljše in pogledala na prvega marca ob 00.00, ker morda se tukaj skrije tisti čaroben trenutek, ko se čas ustavi in je ta trenutek samo tvoj, in potem zopet izgine.Read More »
konoczaspi 