Ponedeljek. Trinajsti junij.
Najbolj prikupen prizor, ko tvoj kuža in tvoj fant zaspita na kavču in sta naravnost prikupna. Se kar malo stopim ob takšnem prizoru. Zunaj pa klasika. Vedno srečava kakšnega kužka, ki je pripravljen za igro. Tokrat je bila spuščena Bela, pa še najmlajši bostonček se je pridružil igri.
Ponedeljek. Enaindvajseti marec.
Klicala sem ga, če bo kaj skuhal na kosilo in je ponavadi njegov odgovor, da lahko kaj naročiva. Pa sva nekako prišla na idejo da zopet pripeljeva kitajsko domov. Toliko let sem se upirala, da imam zadnje leto na vsake toliko malo lušte po hrustljavem piščancu. Nekako problem nastane, ko želiš dostavo na Lavrico, ki je že izven območja Ljubljane, vsaj pri večini ponudnikov. Nekako ti uspe prepričati ne-vem-katero-kitajsko-že, da se vseeno primaje do tebe. In sem bila doma malo pred hrano. No, potem se je izkazalo, da ta malo niti ni tako hitro stekel mimo. Lačna in v pričakovanju zadnjega dela How to Get Away with Murder. Mogoče zadnje čase ena izmed serij, pri kateri res notri padeš in celo epizodo konstruktivno komentiraš in razglabljaš o vseh mogočih scenarijih, pa te še vedno presnetijo. Hudiča, ko bo treba verjetno do septembra čakati na novo sezono.Read More »
Ponedeljek. Štirinajsti marec.
Tako živčna sem bila celo dopoldne, da sem se kar malo tresla. Še dvakrat sem na glas ponovila, dvakrat prebrala, ampak me nič ni moglo pomiriti. Preverjala sem, če je vse na ključku, da imam še kopijo v Dropboxu. Skratka želela sem si, da bi bilo že mimo. Malo me je bilo strah. Imela sem grozno tremo. Obenem pa se s tem ves postopek konča in si bom končno lahko oddahnila.
Oblekla sem se in živčno čakala, da je bila ura toliko, da sva se odpravila proti faksu. Seveda ni bilo nikjer nobenega pakririšča pa sem avto pustila na pol na pločniku, kjer je bilo še nekaj avtomobilov. Saj bo vredu?Read More »
Ponedeljek. Sedmi marec.
Včerajšnji bolniški dan se je malo zavlekel. Nisem še čisto k sebi prišla. Malo slabosti. Zastiranje. Ni bil še moj dan.
Veliko dogajanja za prihodnji teden. Okviren datum sem dobila, samo še vsi rabijo potrditi. Šment.
Sven in Lars burger. Všeč mi je ta njihov burger. Pa še z mojim sem šla da bova zrihtala shrambo. En hiter obisk pri njegovih, tako da sva z njegovo babi malp debatirali.Read More »
Ponedeljek. Dvaindvajseti februar.
Ven je prišel datum za spomladanski Teden restavracij in s tem tudi meniji. Nekaj sem že brskala, nekaj sem že sestavljala svoje spiske. In že sosede nagovarjam kam bomo šli. Seveda mi je Cubo takoj padel v oči. Za vse ostalo bomo pa še videli. Mogoče še kaj, da ne pretiravam. Čeprav bi bila vsak dan nekje, če bi se dalo.Read More »
Ponedeljek. Petnajsti februar.
Malo kasneje sem začela ponedeljek, ker sem se dopoldne zapeljala do Trzina. Da sem prevzela diplomo, ki ima po tehničnem pregledu nekaj tehničnih popravkov. Nekaj takšnega kot je abecedno kazalo in obojestranska poravnava in na videz nepomembne stvari. Pa dobro. Če je tak protokol, naj pa tako bo. Samo še mentorico moram dobiti.Read More »
Ponedeljek. Prvi februar.
Tedna nisem začela najbolje, čeprav sem si zjutraj naredila smoothie, ki je bil barvno zelo privlačen, preden sem ga zmiksala. Z granatnim jabolkom sem se kar nekaj časa dajala. Še vedno se je nadaljevalo razpoloženje, ki sem ga pripeljala nazaj iz Španije. Nekaj z bolečim grlom, nekaj s slabim počutjem.Read More »
Ponedeljek. Enajsti januar.
Jutranja mavrica na nebu. Ko začneš zlagati račune in dokumente po mesecih, se kar naenkrat naberejo ure, ki zbežijo mimo. Ampak mi je uspelo. Sedaj ni več vseh papirjev povsod, vse je v mapi.
Ponedeljek. Četrti januar.
Zamedlo nas je. Zjutraj, ko sem vstala je bila sama belina, da bi se najrajši vrnila nazaj v posteljo. Oli je imel podobno težavo, ko je prišel skozi vhodna vrata in se ni želel premakniti do snega. Pa še tako imamo soljeno, da je kar malo zašepal.
Se mi zdi, da je šel cel dan mimo za računalnikom. Pa maili, socialna omrežja, načrtovanje objav za prihodnje dni oziroma tedne. Skratka namestila sem se zamizo s tremi beležkami in ustvarjala načrte.Read More »
Spomnim se kako smo včasih, ko sem bila še manjša, na prvega januarja končali pri mami in atu na kosilu in gledali smučarske skoke. Pravzaprav, novoletno turnejo. Spomnim se tudi, da me je takrat najbolj fasciniral Finec Ahonen. To pa samo zato, ker so ga mediji klicali ledena kraljica, ampak enkrat smo pa le videli njegov nasmešek.Read More »
konoczaspi 