Ponedeljek. Trideseti maj.
Malo sem se vštela pri času. Na hitro smo morala en krog, ker sva šla potem v kino, ampak kaj hudiča, ko so bili vsi zunaj.
Očitno sem največji geek, ker sem se strinjala, da grem s fanti gledat Wow. World of Warcraft. Sicer tega sveta ne poznam najbolje, ampak se mi mogoče nekaj svita, ker sem nekaj časa igrala Hearthstone oziroma ga moj še vedno igra. Čeprav sem potem cel film ugotvaljala kdo je kdo in če kdo kam spada. Sva imela svoj moment in sva se prav na glas nasmejala, ko se je slišal zvok od murloca. Interne fore. Drugače pa je meni kot “noob-u” je bil film precej manj zanimiv, ker so ga gradili bolj na vizualnih efektih kot na sami zgodbi. Dobiš občutek, da te vržejo v vodo in se znajdi. Polno zapletnenih imen, ki si jih ne zapomniš. Polno nekih bitk, ki so malenkost razvlečene in komaj kaj zgodbe. Všeč mi je začetek, ko nekaj še pripoveduje, ampak potem se pa izgubiš. Predvsem, ko začnejo prizori preskakovati in kaže različne zgodbe.
Torek. Enaintrideseti maj.
Zadnje čase samo pridem domov, vse odložim, Olija peljem na sprehod in letim naprej. No, danes ni bilo nič drugače. S puncami smo se zmenile v mestu in dejansko je potem vse skupaj bolj kot ne tako potekalo.
Čudno mi je bilo, ker so bile vse ulice nekaj zaprte. Ali pa so redarji stali. In bolj kot sem hodila proti centru, bolj zaprto je bilo. Potem sem izvedela, da so imeli študentski tek. Ali nekaj takega. Vseeno se mi je uspelo prebiti do tja, kjer so me punce že čakale.
Zatekle smo se v Lolito. Na kavo in pomarančni sok, ker ni bilo limonade. Pa dobro. Važno, da smo se naklepetale.
Doma pa mi je uspela prva runda bezgovega sirupa. Dve veliki in tri male steklenice. Najboljše! Pripravljena sva na poletje. No, razen če ga že pred tem zmanjka.
Sreda. Prvi junij.
Eno veliko naročilo je šlo ven. Drugega smo pakirali in fotografirali, da imamo za arhiv. Za svoj arhiv pa sem pofotkala tudi mojo prvo “letino” bezgovega sirupa. Sva ga že preizkusila in odličen je. Mislim, da bo steklenica polna sirupa vedno na dosegu roke. No, vsaj dokler ga ne zmanjka. Sem že prišla na idejo, da bom za soboto pripravila koktejle s sirupom. Že veselo brskam za recepti.
Popoldne pa smo imeli pravi pasji žur pred blokom oziroma mini srečanje bostončkov. Sedaj imamo kar tri v naselju! Noro. Tako prikupni pasmi se težko upreš. Zunaj ravno prav aktivni, res tisto, da jim rečeš pes, da laufa za frizbijem/žogico, da se malo poveseliš. Ne zmatra se takoj, da lahko narediš kakšen krog več. No, razen kadar je vročina je že po nekaj metrih fuč, kot tudi jaz.
Prikupno majhen, da ga vlečeš povsod s seboj. Notri pa največji crkljivček na svetu, ki se ti ob vsaki priložnosi spravi v naročje. Če jih je pa več na kupu je pa to res pravi pasji žur. Tako, da smo se menili s sosedo, če se dobimo, ampak sva pozno prišla domov. Čeprav na koncu sva jih vseeno zvabila ven za pet minut, da sta spoznala novega soseda. Najmlajšega člana naše sosedske pasje tolpe.
Četrtek. Drugi junij.
Imela sem cel fotošuting z nalepkicami za bezgov sirup. Tako veselje mi je letos ustvarjati ta bezgov sirup. Prva je runda je res dobro izpadla. Tako, da sem naredila še drugo, poleg pa še melisin sirup. Tako, da vse ustvarjalce domačega bezgovega sirupa nagradim z nalepkami, ki si jih lahko sami natisnete. Ali pa morda jaz kakšno podarim. Bomo videli.
Drugače pa je bilo popoldne pestro. Pridem vsa natovorjena domov. Ko iz mojega mini avtomobilčiča zlagam precejšno količino različnih velikosti vreč, sta čez cesto stala novopečena starša in me opazovala koliko stvari dejansko spravim v tako mali avto. Vzela sem si oblekce, da sem jih nesla domov. Od doma doma. Tako, da sem tovoril ta veliko torbico, službene stvari, steklenice in dve ogromni vreči z oblekami. Na poti do stanovanja sem srečala še drugo novopečeno mamico in sem jo takoj naštimala, da naj me počaka, da samo stvari nesem notri in greva potem krožit. Pa sva šli. Prav kruzamo okoli naselja. Če je pa luštno pa še družbo imaš ali pa jo srečaš.
Sva srečali še tretjo sosedo in smo klepetale, medtem ko je tanajvečji mali sprehajal Olija. Prav hecna sta bila. Velikosti tam tam in Svitek z ogromnim povodcem. Me veseli, kako dobro se razume z otroci ta naš kuža.
Petek. Tretji junij.
Šli smo na zasluženo kosilo, ko smo oddali vse velike posle in končno malo zadihali. Na lignje k sosedom.
Žal pa se je celotna situacija iztekla vse prej kot dobro. Gneča na cesti je bila takšna, da se je moj čas poti domov iz pol ure povečal na eno uro in da sem dobesedno komaj prišla do doma. Tako me je zvilo nekje na sredi poti in sem samo upala, da zdržim. In potem pridem do doma. Vse zmečem od sebe. In kopalnica zasedena! Najbolj grozna stvar, ki se ti lahko zgodi.
Ampak sem preživela tudi to. Čeprav sem si potem vzela pet minut, da sva malo poležala, preden sem se vrgla v delo. Želela sem pripravit tisoč in eno stvar. Ter speljati jutrišnje praznovanje kot sem si ga zamislila. Zato se je začelo pri okraševanju. Preden sem se vsega skupaj lotila se mi je zdela čisto fina ideja, ampak ko sem bila nekje na polovici z barvanjem, mi pa res ni bilo čisto nič jasno, zakaj za vraga bi se tega lotila.
Sobota. Četrti junij!
Danes je pa moj dan! Danes praznujem. In to ne kar nekaj, danes praznujem četrt stoletja.
Meni je prav luštna številka. Dokler ne slišiš, da je to pravzaprav pol abrahama, kar se pa sliši res grozno.
Skratka imela sem polne roke dela. No, naredila sem si polne roke dela. Že pred časom sem si zamislila kako bi rada praznovala in sem poskušala uresničiti idejo. Iz dekliške čajanke sem idejo razširila na vse ljudi, ki mi polepšajo dneve, popoldneve ali jutra. S katerimi se srečam ali pa sprehajam po naselju. Malo sva sklenila kompromisa, da ne bodo samo punce, ampak da bo tudi on dobil kaj družbe in izkazalo se je za najboljši kompromis. Za ostale sicer ne bom točno trdila, ampak jaz sem se imela super. Mogoče sem malo pozabila kakšnemu pijačo natočit, malo sem pozabila na hrano, ampak je bilo milijon stvari za narediti, tako da se opravičujem.
Sem celo dopoldne izdelovala okrsaske, da je bilo stanovanje tako malo bolj tematsko in praznično. Skoraj vse sem pospravila in odhitela v trgovino. Z dolgim seznamom stvari, ki sem jih želela. Komaj, ampak res komaj je šlo vse v moj majhen avtomobilčič. In potrebovala sem pomoč, da sem vse znosila do stanovanja.
Dobro, da se je mami že pojavila, da mi je pomagala. Čeprav potem je kar naenkrat izginila, da je še ostale počakala. In tako so najprej prišli moji voščit. Še mama je prišla. Gozdne jagode in skleda polna češenj z malim mošnjičkom. Pa še ena večja zavita škatla, ki je ropotala. Najprej sem pomislila na puzzle, ampak je bila veliko bolj zanimiva igra notri. Sem tudi doma vzela naš že malo “zmatran” Activity, za vsak slučaj. Ampak sem dobila svojega. Tako, da smo ga preizkusili. Še vedno znamo.
Nekje med ustvarjanjem kokosovih oziroma rumovih kroglic so me ujeli prvi gostje. Ampak potem so pa počasi kapljali. Vse prej kot točni, ampak važno, da so prišli. Sosed nas je kar dobro nasmejal, le kaj je bilo v koktejlih. Čeprav so bili prav fini.
Koktejl četrt stoletja. Nekaj kosov ledu. Deci jabolčnega soka. Štamprl ruma, lahko po želji tudi malo več. Pol štamprla bezgovega sirupa. En stisk limone in radenske do vrha kozarca. Za okras pa sladka malina. Prav fino je bilo za pit. Za doječe mamice in voznike pa sem spustila rum.
Tako hitro je šlo popoldne mimo, da ne morem verjeti. Se mi zdi, da sem bila cel čas z nečim zaposlena, da sem komaj dohajala vse in, da me je šele moj nekje spomnil, da mogoče nisem postregla še kakšne pametne hrane. Šment. Smo pa razrezali torto. Verjetno najboljšo torto, kar sem jih kdaj jedla na rojstnih dnevih ali takšnih in drugačnih praznovanjih. Prinesel mi jo je iz Čokoladnega ateljeja Dobnik. Za prste obliznit. Smo jo vsi brez besed zmazali. Sem imela dve. Čokoladno in malina-čokolada, ker sem rabila za 12 kosov, ampak mi je bilo nekako še boljše, da sta bili dve.
Z mojimi sem pihala svečke 25, tukaj pa sem v Tedju našla kresničke in sem imela kresnički. Vsako v eni torti. Vendar nam petke nekako ni uspelo prižgati. Pa dobro.
Luštno je bilo. Res lep rojstni dan.
Nedelja. Peti junij.
Danes je pa Oli praznoval. Dopolnil je eno leto, ta pasji navihanček. Ne morem verjeti kako hitro je šlo vse skupaj mimo. Lani sva se šele nekje na morju odločala, da mogoče bova pa res imela kužka. Izbirala pasmo. Izbirala vzreditelja, letos pa je ta mala kepica zrasla v malo večjega kužka, ki nama pestri življenje. Od sredine lanskega avgusta. Prav čudno je bilo nekaj dni, ko ga nisva imela doma in je bil na počitnicah. Prav polno stanovanje je z njegovo prisotnostjo. Oli še na mnoga leta!
Hvaležna sem vsem. Za lepe želje in darila. Danes jih imam polno mizo in se kar ne morem spravit, da bi vse pospravila in popakirala na svoje prostore. Občudujem ljudi, ki jih imam okoli sebe. Še moj ni mogel verjeti, kaj vse sem dobila. Očitno sem bila še bolj pridna kot, če bi bil božič. Ampak tudi, če bi imeli večer brez daril ne bi bilo čisto nič manj zabavno. Ker sem se imela res luštno. Cenim čas, ki si ga vzamejo vsi, da z menoj preživijo popoldne. Da se malo nasmejimo, da se posladkamo in da malo nazdravimo.
Zjutraj sem tako optimistično pospravljala, da sem imela cel dan pomivalni stroj odprt in sem na vsake pol ure kakšno posodo iz njega pospravila na svoje mesto. Grozno.
Sta pa bila popoldne soseda na obisku, ki nista mogla priti včeraj. Tako, da je Oli dobil svojo Limo, midva pa eno super druženje. Tako, da je tudi on dobil najboljše darilo za rojstni dan. Divjanje na atriju z njegovo ljubeznijo. In pa obesek z imenom. Končno sem se spravila, da sem ga dala narediti.
Pandorin obesek. Ursanina bon za moje nove balerinkice. Pobarvanka Skrivni vrt ter knjižica o prijateljstvu s citati iz Malega princa. Shaker za koktejle ter meta v lončku in nova “ta dišeča” kremica za roke. Orhideja in Hugo. Čudovita verižica s srnico in kroglica za kopel s hecnim imenom. Steklenica vina, ki postrani stoji. Activity. In prečudovit obesek, zlat srček, ki se je skrival v luštni posodi s češnjami. A sem še kaj spustila? Skratka, samo waaaaw lahko rečem. Kaj takšnega. Eno darilce mojega pa še čakam, sva se malo uštela pri dneh pošiljanja, ker sva prepozno naročila, ampak mi do takrat bela vrtnica dela družbo. Ampak od njega sem že toliko čudovitega prejela, da mi je že težko sprejeti še kaj.
Hvala vsem! Hvala ker ste.
konoczaspi 